Potek raziskave
Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa je spomladi 2008 na reprezentativnem vzorcu 1366 polnoletnih prebivalcev Slovenije opravil prvo nacionalno raziskavo o trpinčenju na delovnem mestu (TDM). Na vprašanja, ki se v večini nanašajo na zadnjih šest mesecev pred raziskavo, je odgovarjalo 823 vprašanih (60,19 odstotka), ki so bili v tem obdobju zaposleni.
V raziskavi je bil uporabljen prevod revidiranega vprašalnika o negativnih dejanjih (NAQ – Negative Acts Questionnaire), ki so ga oblikovali v norveškem centru za raziskovanje TDM, med uporabo po vsej Evropi pa je doživel več dopolnitev. Anketiranci so se pri vsakem vprašanju o izpostavljenosti določenemu negativnemu dejanju odločali med petimi odgovori na Likertovi lestvici (od "nikoli" do "dnevno").
Anketiranje je potekalo na domu anketirancev v obliki osebnih intervjujev.
Zaznana izpostavljenost trpinčenju na delovnem mestu in delež prič
Na vprašanje, ali so bili vsaj občasno izpostavljeni trpinčenju na delovnem mestu v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo, je pritrdilno odgovorilo 10,4 odstotka vprašanih, 1,5 odstotka anketirancev pa je trpinčenje doživljajo pogosto – dnevno ali večkrat tedensko.
Skoraj dvakrat večji delež kot pri žrtvah je bil zabeležen pri pričah: 18,8 odstotka, od tega je bilo 3 odstotke vprašanih priča TDM zelo pogosto. Ta podatek daje slutiti, da je TDM v Sloveniji še bolj razširjeno, kot bi lahko sklepali iz deleža tistih, ki so se opredelili kot žrtve. V zadnjih petih letih pa je trpinčenje doživljajo kar 19,4 odstotka vprašanih.
Najbolj ranljive skupine ljudi
Raziskava je tudi pokazala, da so ženske žrtve precej pogosteje kot moški, in sicer je TDM v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo doživelo kar 62,8 odstotka vprašanih žensk in 37,2 odstotka moških. Če pogledamo status žrtev v organizaciji, je med njimi kar dve tretjini delavcev, 24 odstotkov srednjega menedžmenta in 9 odstotkov višjega menedžmenta (slika 1).
Slika 1. Izpostavljeni TDM po statusu v organizaciji
V nasprotju s številnimi tujimi raziskavami so bile žrtve enakomerno porazdeljene med zasebni in javni sektor, in sicer je bilo 48,1 odstotka žrtev zaposlenih v zasebnem sektorju, 49,9 odstotka pa v javnem. Največ tistih, ki so se počutili žrtve TDM, je bilo zaposlenih v velikih podjetjih – več kot 45 odstotkov, skoraj tretjina je bila zaposlena v malih podjetjih in skoraj četrtina v srednje velikih podjetjih. Najbolj ranljivi za TDM so bili zaposleni v predelovalni dejavnosti (28,2 odstotka), sledijo dejavnost zdravstva in socialnega varstva (12,8 odstotka) ter finančno posredništvo in javna uprava (10,3 odstotka) (slika 2).
Slika 2. Razširjenost TDM po gospodarskih dejavnostih
Le 9,4 odstotka vprašanih je odgovorilo, da so TDM v svojem delovnem okolju doživljali sami, kar 63,5 odstotka jih je to izkušnjo delilo z več drugimi sodelavci, v 27,1 odstotkih primerov pa so bile trpinčene cele delovne skupine.
Med povzročitelji prevladuje menedžerski kader
Rezultati raziskave kažejo, da so med povzročitelji TDM najpogosteje nadrejeni (81 odstotka), sledijo sodelavci (33 odstotkov), podrejeni (14,9 odstotkov) ter stranke oz. bolniki oz. študentje. Seštevek deležev je tu višji od 100 odstotkov, saj je lahko v posameznih primerih več povzročiteljev, ki so zaposleni na različnih organizacijskih ravneh. Visok delež (okoli 80 odstotkov) menedžerjev med povzročitelji TDM beležijo v Veliki Britaniji, medtem ko je ta delež v skandinavskih državah okoli 50 odstotkov. Kot bi lahko pričakovali glede na te podatke, je bilo po drugi strani med žrtvami kar dve tretjini delavcev, 24 odstotkov srednjega menedžmenta in 9 odstotkov višjega menedžmenta.
Najbolj razširjena negativna dejanja
Najpogostejša negativna dejanja, ki so jih respondenti doživljali, so bila: pretirana delovna obremenitev, širjenje govoric, opravljanje nalog pod ravnijo zmožnosti, zadrževanje informacij v zvezi z delom, odvzem odgovornosti na ključnih področjih, žaljenje in neprijetno komentiranje osebnosti, poniževanje ali posmehovanje v zvezi z delom ter ignoriranje posameznikovih mnenj in pogledov.