Projekti
Irene – Soočenje s tranzicijo
V okviru projekta Irene – Soočenje s tranzicijo (Irene - Facing Transitions) smo z metodo študije primera proučili dve slovenski podjetji, v katerih je potekalo prestrukturiranje. Gre za precej različna primera prestrukturiranja, zato nas je zanimalo, kako so ti procesi potekali, kaj je bilo pri tem takega, da bi bilo temu vredno slediti v bodoče in kaj od storjenega se ne bi smelo nikoli ponoviti. Projekt je potekal v letih 2009-2011.
Glavne ugotovitve
Globalna kriza je od obeh podjetij zahtevala hitro reagiranje in prilagajanje nastalim razmeram. Podjetje 2, ki deluje na globalnih trgih in je nenehno usmerjeno v inovacije in razvoj, je dokaj hitro reagiralo na spremenjene razmere in začelo načrtovati spremembe. Pripravili so program prestrukturiranja podjetja, ki so mu nato sledili, kar omogoča transparentnost dogajanja. Ob zmanjševanju števila zaposlenih v podjetju so pripravili zelo kompleksna merila za odpuščanje, pri oblikovanju katerih so poskušali biti čim bolj objektivni.
Prav nasprotno pa podjetje 1 na krizo ni bilo pripravljeno. Kar se tiče načrtovanja sprememb, je bilo v igri ves čas več možnih scenarijev, ki so se pod različnimi zunanjimi vplivi spreminjali iz dneva v dan. Kontinuitete dogajanja tako ni bilo, zato je dogodkom zelo težko slediti, ob stečaju podjetja pa so bili odpuščeni vsi zaposleni brez upoštevanja kakršnihkoli meril.
Šlo je torej za dva popolnoma različna primera prestrukturiranja s povsem drugačnim izidom. Vendar pa se je v obeh primerih pokazalo, da je pri prestrukturiranju zelo pomemben kader, ki spremembe načrtuje in izpelje ter lahko vključuje tudi bolj »humane« prijeme. V primeru podjetja 2 bi vodstvo skrbno načrtovani program sprememb zelo verjetno izpeljalo le s poudarkom na preživetju podjetja, če v ekipi ne bi sodeloval kadrovski direktor s sodelavci z izrazitim čutom za sočloveka, ki je dejansko poskušal spremembe v podjetju izvesti na čim bolj human način.
Povsem drugačna zgodba pa je bila v podjetju 1, kjer je kadrovska direktorica uživala precej manj zaupanja zaposlenih, saj so bili le-ti celo prepričani, da dela proti njim. Scenarij, ki se uresničil ob stečaju podjetja, je bil usmerjen zgolj v preživetje podjetja, medtem ko se je na odpuščene delavce povsem pozabilo, kar je v krizi v Sloveniji postalo pravilo.